Med drugo svetovno vojno je sodelovanje med vasjo in šolo seveda povsem zamrlo, po njej pa se je ponovno razživelo. Učenci in učitelji so sodelovali pri urejanju vasi. Seveda so najprej uredili okolico šole. Po vasi so zbirali odpadni tekstil in pločevino. Vsako leto so enemu kmetu iz vasi pomagali pri pogozdovanju. Tako so aprila leta 1949 pri nekem kmetu posadili kar 1800 smrečic. Poleg tega so kmetom pomagali tudi pri pobiranju koloradskega hrošča po krompirjevih njivah. Ob praznikih pa so učenci ob pomoči učiteljev pripravili slavnosti za vse krajane. Po vojni je na šoli začel delovati Podmladek rdečega križa. Podmladek ni skrbel le za učence, ampak tudi za druge krajane, ki so bili potrebni pomoči. Med ljudi so razdeljevali moko, sladkor, blago in celo zobne ščetke. Sodelovanje pa ni bilo omejeno le na domači kraj. Tako so v zimi 1951/52 v šoli zbirali pomoč za kraje, ki jih je prizadel visok sneg.
Pred gradnjo nove šole je bilo s strani krajanov veliko zanimanje za šolo. Zavedali so se namreč potrebe po novi, moderni šolski stavbi. Po odprtju stavbe pa je zanimanje krajanov za šolo upadlo. Sodelovanje je bilo omejeno zgolj na proslave ob praznikih. Zopet pa je sodelovanje oživelo v 80-ih letih. Tako so v šoli potekale akcije zbiranja starega papirja in očiščevalne akcije po Šenčurju in Voklem. V šolskem letu 1982/83 so se učenci petega razreda udeležili celo očiščevalne akcije na Krvavcu. Povezava med vasjo in šolo se je okrepila tudi s celostnimi naravoslovnimi dnevi, ki jih šola organizira za učence predmetne stopnje. V aktivnosti naravoslovnega dne so vključeni tudi nekateri prebivalci Šenčurja. Okrepilo pa se je tudi sodelovanje s turističnim društvom, AMD in gasilci.

Kazalo