NoteV glasbi praviloma uporabljamo le tone izbranih višin, ki sestavljajo tonski sistem. Za označevanje osnovnih tonov uporabljamo v evropski glasbi običajno črke abecede c, d, e, f, g, a, h (angleži uporabljajo namesto črke h črko b) ali pa solmizacijske zloge do, re, mi, fa, so (sol), la, ti (si). V tonskem sistemu se zaporedje osnovnih tonov večkrat ponovi. Del tonskega sistema med zaporednima ponovitvama oznake tona imenujemo oktava. Glede na osnovno malo oktavo označujemo tone v nižjih oktavah z velikimi črkami in odmikom, npr. D2; tone v višjih oktavah pa z malo črko in odmikom, npr a1.Razmiki med toni so večji ali manjši. Manjšemu pravimo polton, večjemu pa celi ton. Dva poltona sestavljata celi ton. Z višajem ♯ označujemo zvišanje tona za polton, z nižajem ♭ pa znižanje tona za polton. V računalništvu navadno uporabljamo c-durovo lestvico in tonski sistem, ki temelji na komornem tonu a1 = 440 Hz. V tem sistemu sestavljajo toni geometrijsko zaporedje. Razmerje med višinama zaporednih tonov je enako 12√ 2 = 1.05946. To zagotavlja, da ima posamezni ton v nižji (višji) oktavi polovično (dvojno) višino.
|