Barva S seka ravnino X+Y+Z=1 v to~ki S, imenovani barvna to~ka. Njen polo`aj dolo~ata koordinati x in y, ki sta koordinati dvodimenzionalnega barvnega diagrama CIE.
Vrednosti x in y vseh spektralnih barv iz vidnega dela spektra le`ijo na krivulji podkvaste oblike, ki ji pravimo krivulja spektralnih barv. Ta krivulja lez`i znotraj trikotnika barvnega diagrama. Barve, ki jih dobimo s poljubno me{anico dveh spektralnih barv S(400) in S(700), le`ijo na daljici, ki povezuje barvni to~ki S(400) in S(700). Tej daljici pravimo {krlatna daljica po barvi, ki jo zaznava na{e oko.
To~ke S v barvnem diagramu CIE dobimo iz koeficientov
X, Y in Z za spektralne barve, ki jih dolo~ajo krivulje
,
ki jih je CIE postavila na osnovi meritev.
Na splo{no objekt ni vir svetlobe. ^e ho~emo dolo~iti njegovo
barvo, ga moramo osvetliti s svetlobo z dano spektralno gostoto
, pri ~emer je j gostota
svetlobnega toka. Pri dolo~anju barve objekta moramo upo{tevati {e odbojnost
R, ki je na spo{no odvisna od valovne dol`ine. Koeficiente
X, Y in Z, ki ustrezajo svetlobi S
dolo~ajo ena~be
Nato s pomo~jo
Standardna bela svetloba s konstantno spektralno gostoto S, ki
aproksimira son~no svetlobo, je formalno definirana kot standardni svetlobni
izvor, imenovan svetilo C in le`i blizu to~ke x = y = z = 0,33.
